Še vedno se spomnem, bila sem stara nekje 10 let, ko sem si zaželela čisto svojega psa.
Seveda moja starša, sicer navdušenca nad živalcami nista bila preveč navdušena nad mojo idejo, vendar sem znala bit precej vztrajen in prepričljiv otrok in po kakšnem letu sta tudi ona dva popustila pod mojimi pritiski in kot vsako leto smo odšli na pasjo razstavo. Takoj ob vstopu mi je v oči padel bokser in seveda sem takoj vedela kaj si v kratkem želim.
Po mesecu prepričevanja mi je oče rekel "če boš odlična ga boš dobila, vendar boš tudi skrbela za njega"
To je bilo to in nekaj mesecev kasneje, junija 2005 je v naš domek prišel simpatičen psiček.
Po pogajanju glede imena sem popustila in padel je Bill. Druga varjanta je bila Gypsy in še vedno vem, da bi bilo tudi to ime idealno za njega. Bil je naš mali ciganček, kaj ciganček, uničevalec.
Po 4 letih smo se izselili iz stanovanja in za sabo pustili pravo uničenje, vse pohištvo je bilo obgrizeno.
Še vedno se spomnem vseh uničenih stvari- zgrizel je telefon in polnilec, medtem ko je bil ta na "filanju" itd.

Sicer ta objava ne sodi na blog, vendar sem nekje mogla "dat vn"
Včeraj smo uspavali našega 5. družinskega člana, odpovedale so mu zadnje tačke in rak se mu je razpasel povsod.
Bolečina, ki jo ob tem doživljam je nepopisna, na kup zbiram vse fotografije, razmišljam kdo bo ob meni, ko bom imela slab dan, kdo me bo že navsezgodaj zjutraj poslinil in celo umazal, kdo bo skakal po meni ob prihodu domov, kdo se bo nežno stisnil k meni in se noro bal grmenja, kdo se bo slinil medtem ko bom jedla in me nedolžno opazoval,..

Včeraj sem bila pred najtežjo odločitvijo v življenju, kaj narediti...vedela sem, da bi ga rada imela za vedno ob sebi in vedela sem tudi, da moj Bill noro trpi in kljub pomirjevalom in protibolečinskim tabletam bolečine ne prenaša več.
Odločitev je bila tako boleča, vendar je ne obžaljubem, vem da se ima moj srček sedaj veliko lepše.
Morda me imate za čudno, vendar sem želela dan preživeti z njim, se še  zadnjič stisniti in tudi, če sem vedno pazila kaj je jedel sem tokrat naredila izjemo, "nafutrala" sem ga z najljubšimi čokoladnimi piškoti in prvimi domačimi češnjami, ki jih je vedno tako oboževal....

S solzami v očeh sem mu dala največjega ljubčka in obljubila, da bo čisto vedno moj, on pa se je samo stegnil in naslonil tačko na mojo roko, tako da je čutil, da je nekdo ob njemu.

Srček moj, najlepša hvala za najlepših 10 let, nikoli te ne bom pozabila. :(

“The world would be a nicer place if everyone had the ability to love as unconditionally as a dog.”









P.S morda bom za nekaj časa odsotna iz bloga ali pa namenila še kakšen zapis, trenutno res nisem razpoložena za pisanje o kozmetiki.

Lep pozdrav,

Kristina.