Srčki morajo živeti večno
00:04 Še vedno se spomnem, bila sem stara nekje 10 let, ko sem si zaželela čisto svojega psa.
Seveda moja starša, sicer navdušenca nad živalcami nista bila preveč navdušena nad mojo idejo, vendar sem znala bit precej vztrajen in prepričljiv otrok in po kakšnem letu sta tudi ona dva popustila pod mojimi pritiski in kot vsako leto smo odšli na pasjo razstavo. Takoj ob vstopu mi je v oči padel bokser in seveda sem takoj vedela kaj si v kratkem želim.
Po mesecu prepričevanja mi je oče rekel "če boš odlična ga boš dobila, vendar boš tudi skrbela za njega"
To je bilo to in nekaj mesecev kasneje, junija 2005 je v naš domek prišel simpatičen psiček.
Po pogajanju glede imena sem popustila in padel je Bill. Druga varjanta je bila Gypsy in še vedno vem, da bi bilo tudi to ime idealno za njega. Bil je naš mali ciganček, kaj ciganček, uničevalec.
Po 4 letih smo se izselili iz stanovanja in za sabo pustili pravo uničenje, vse pohištvo je bilo obgrizeno.
Še vedno se spomnem vseh uničenih stvari- zgrizel je telefon in polnilec, medtem ko je bil ta na "filanju" itd.
Sicer ta objava ne sodi na blog, vendar sem nekje mogla "dat vn"
Včeraj smo uspavali našega 5. družinskega člana, odpovedale so mu zadnje tačke in rak se mu je razpasel povsod.
Bolečina, ki jo ob tem doživljam je nepopisna, na kup zbiram vse fotografije, razmišljam kdo bo ob meni, ko bom imela slab dan, kdo me bo že navsezgodaj zjutraj poslinil in celo umazal, kdo bo skakal po meni ob prihodu domov, kdo se bo nežno stisnil k meni in se noro bal grmenja, kdo se bo slinil medtem ko bom jedla in me nedolžno opazoval,..
Včeraj sem bila pred najtežjo odločitvijo v življenju, kaj narediti...vedela sem, da bi ga rada imela za vedno ob sebi in vedela sem tudi, da moj Bill noro trpi in kljub pomirjevalom in protibolečinskim tabletam bolečine ne prenaša več.
Odločitev je bila tako boleča, vendar je ne obžaljubem, vem da se ima moj srček sedaj veliko lepše.
Morda me imate za čudno, vendar sem želela dan preživeti z njim, se še zadnjič stisniti in tudi, če sem vedno pazila kaj je jedel sem tokrat naredila izjemo, "nafutrala" sem ga z najljubšimi čokoladnimi piškoti in prvimi domačimi češnjami, ki jih je vedno tako oboževal....
S solzami v očeh sem mu dala največjega ljubčka in obljubila, da bo čisto vedno moj, on pa se je samo stegnil in naslonil tačko na mojo roko, tako da je čutil, da je nekdo ob njemu.
Srček moj, najlepša hvala za najlepših 10 let, nikoli te ne bom pozabila. :(
“The world would be a nicer place if everyone had the ability to love as unconditionally as a dog.”
P.S morda bom za nekaj časa odsotna iz bloga ali pa namenila še kakšen zapis, trenutno res nisem razpoložena za pisanje o kozmetiki.
Lep pozdrav,
Kristina.
.jpg)
26 komentarji
:( :( :( :(
OdgovoriIzbrišiHvala za link do objave. Ne dojamem da ga ni več, ja kdo bo pa zdej mene vsakič ko pridem mimo celo umazal? ;(
OdgovoriIzbrišiOh zlata, kdo nam bo težil, ko bomo jedle kosilo in kdo nam bo fehtal pri mizi :/
IzbrišiSem s eka rpošteno zjokala ob prebiranju objave :( Iskreno sožalje! Se spomnim dneva ko je po skoraj 14ih letih poginil naš zajček, v toliko letih se navežeš in ti žival postane res kot družinski član. Kasneje smo imeli hrčka, ki žal živijo samo okoli 2 let. Zdaj pa smo se ponovno odločili za zajčka in mi je precej lažje in vem da bo vsaj 10 let z mano. :)
OdgovoriIzbrišiTudi na labradorca, ki so ga imeli pri fantu sem se zelo navezala v treh letih, pa je žal tudi bil čas, da gre na lepše, saj je imel 3x tumor na jeziku in v tretje ni šlo več z operacijo, saj je bil že razširjen. Ne bom pozabila, njegovega veselja, ko se je spravil v avto za k veterinarju, mislim da je bil hvaležen, da bo vsega konec in da gre med ostale angelčke :)
Oprosti, sem se mogla še jaz malo izpovedat :'(
Sej za žival je dejansko to odrešitev, čeprav meni je bilo tako težko, da bi ga spravila spet v avto in domov peljala, se počutim kot da smo ga ubili, čeprav vem da je bila to edina rešitev, sm bili več kot 2 meseca na zdravljenju in naredili vse mogoče, vendar se na koncu ni dalo več pomagati.
OdgovoriIzbrišiŽivali imajo res prekratko življensko dobo in najhuje je to, da so nemočne in si ne morejo pomagati.
Ob prebiranju objave so mi solze kar privrele na dan :( iskrene sožalje... ne predstavljam si, kako je, ko imaš psa ali katero drugo žival toliko časa, ampak zase vem, da če bi naš maček, ki ga imam šele 2 leti sedaj poginil, bi zelo trpela zaradi boleče izgube :( včasih se mi zdi, da te žival hitreje zastopi kot katerikoli človek in zato nam je še toliko bolj hudo, ko je pride čas, ko mora odditi..
OdgovoriIzbrišiŽival veliko hitreje razume in veliko bolj čuti kot človek ;)
IzbrišiVčasih je najtežje sprejeti ravno prave odločitve. Sožalje :(
OdgovoriIzbrišiMoje sožalje, Kristina in en velik objem. :(
OdgovoriIzbrišiiskreno sožalje ! res je izgledal pravi srček :3 Mu je pa zdaj verjetno toliko boljše tam zgoraj, oziroma kamor je odšel.
OdgovoriIzbrišiSožalje :(
OdgovoriIzbrišiHjooooooooj, sožalje :(
OdgovoriIzbrišiSama sem dala tudi par izgub hišnih ljubljenčkov čez in vem kako ti je hudo. Trenutno imam 9 mesecev starega francoza doma, ki je pravi hudiček in vse grize, tako kot je vaš Bill. Mogoče čez čas, ko se bo bolečina polegla si omisli kakšnega novega člana, meni je to pomagalo. Pa ne zato, da sem na starega pozabila (ker sem imela od prvega do zadnjega enako rada!!!) pa vendar pomaga, ker se zamotiš in greš novim dogodivščinam naproti :) !
xoxo
Vem da bi ko bom enkrat na svojem imela vsaj enega bokserja, če ne dva.
IzbrišiTrenutno pa bi zaradi tega ker se toliko "selim" imela nekaj manjšega in ker mi majhni psi niso všeč, z izjemo frenčija razmišljam trenutno o tem....vendar definitivno še ne takoj, ker mi je preveč grozno.
Moje sožalje. :( Si sploh ne predstavljam kako hudo ti mora biti. Jaz svojega kužka zaradi selitve že od božiča nisem videla in mi je že to grozno, čeprav vem da mu ni čisto nič hudega in da ga bom lahko spet videla. Vsakič ko vidim kakšnega psa ali pa se samo spomnim nanj se razjokam. Psi so res najboljši prijatelji...
OdgovoriIzbrišiOoo Sandra, saj res, ti si v Londonu :/ ampak kljub vsemu vsaj veš da te čaka, ko boš prišla domov :D Trenutno je tudi meni grozno, povsod ga vidim, se mi zdi kot da okoli srečujem samo še bokserje,....
IzbrišiŽal mi je za njega, ker vem kako je to hudo... Drži se, Kristina! In lepo slovo si mu naredila.
OdgovoriIzbrišiIiii za to sem pa prav vesela, sem šla preko dovoljenega :D
IzbrišiTudi meni se je povesil pogled, ko sem bil z branjem proti koncu objave in sem videl fotke. Vem, da je hudo, vendar je sedaj odrešitev zanj in zate.
OdgovoriIzbrišiTudi pri naši psički so pred skoraj 2 leti diagnosticirali sladkorno bolezen in dejali, da ne bo dolgo, sploh pa ne brez zdravljenja. Čeprav so mi nekateri dejali, da naj jo damo uspavat, ker znese zdravljene veliko denarja, se nismo predali saj jo štejemo kot družinskega člana naše male družine. Sedaj živimo življenje sladkornega bolnika, ki vsak dan dobi dve injekcije insulina, ima točno določene ure zaradi česar se je spremenil tudi naš dnevni urnik. Kljub temu, da insulin in hrana prideta na mesec 130 UER, kar je za nekoga kredit za avto, mi veliko več pomeni sreča moje hčerke, ki je lahko še vedno s psičko in je njena največja ljubezen.
Kristina, upam, da kmalu pridejo srečnejši dnevi.
Oh kako te razumem, tudi pri nas se je začelo pred dvemi leti in smo takrat veliko vložili v zdravljenje, takrat so trdili da ga bomo morali uspavati in mi se nismo dali, po 2 mesecih se je zgodba srečno razpletla, veterinar pa je rekel, da je čudež in ne more verjet... Sedaj pa se je ponovilo v veliko hujši obliki, smo ga zdravili 2 meseca, ampak potem enostavno ni šlo več....
IzbrišiJe pa res kot si rekel, gre veliko denarja, ampak pozabiš. Tudi mi smo meli povprečno stroške mesečno s hrano 130 €, sedaj pa še veliko več, ampak pozabiš...
i feel u <3
OdgovoriIzbrišičist sm solzna :(
res bi mogli živeti večno <3
drži se!
Sandra a vi bostonskega imate še vedno?
IzbrišiJa, naš je star 4 leta, upam da bo še dalje tako zdrav... <3
IzbrišiMoje sožalje. :(
OdgovoriIzbrišiMoram reči, da je bil zelo luškan in razumem tvojo izgubo. Živali so res nekaj posebnega in tudi sama sem izgubila že kar nekaj svojih ljubljenčkov, ki sem jih imela neznansko rada. :/
Verjamem pa, da mu je zdaj boljše, ko se je rešil bolečin. :((
Ohhh... Spregledala sem tole žalostno objavo.
OdgovoriIzbrišiPsa sicer nisem imela, imam pa že 5. zajčka, ta naša zverinica ima že 8,5 let in vse bolj strah me je kako bom tokrat preživela to. Ker so bili prejšnji vsi le po 2-3 leta...
Te pa razumem in prav je da si to dala ven, meni je pomagalo, da sem si kupila novega ko je en poginil - ker mi je bilo pretežko v domu brez živali, pa še malo sem se "zamotila". Res pa je, da se noebenga ne da zamenjati. Vsak ima svoj čar, karakter...
Sigurno je imel super lepo življenje ob tebi! <3
Pa sem še 3 tedne nazaj tole napisala, zdaj sem pa na istem :( <3
OdgovoriIzbrišiMorali bi oni nas preživeti, ne mi njih.
Sem videla Katja ja... :/
IzbrišiMi je kar hudo, jaz se pa še vedno nisem potolažila zaradi našega :(
Pozdravljeni, lepo vabljeni h komentiranju, dodajanju predlogov, pohvali, kritiki.
Vsak komentar je dobrodošel.
Kristina